"Individualni" totemizem najdemo zlasti na jugovzhodu Avstralije. Zajema odnos med čarovnikom in kakšno živalsko vrsto, zvečine s plazilci. Žival nudi čarovniku pomoč, na eni strani kot dobrodelen ali hudodelen dejavnik, na drugi strani kot glasnik ali vohun. Poznamo primere, ko čarovnik razkazuje udomačeno žival v dokaz za svojo moč. ... Identiteta, ki jo postulirajo med totemom in človekom, povzroči prehranjevalno prepoved, saj bi bilo uživanje živali isto kot avtokanibalizem. Natančneje, zoološka vrsta deluje kot vmesni člen med dušo vrste in čarovnikovo dušo.

"Spolni" totemizem obstaja vse od področja okoli jezera Eyre do obale Novega južnega Walesa in Viktorie. Ljudstvo Dieri povezuje spola z dvema rastlinama. ... Če moški ali ženski totem rani predstavnik drugega spola, je to žalitev za vso spolno skupino in iz tega se razvije prepir med moškimi in ženskami. Ta emblematična funkcija izvira iz verovanja, da je vsaka spolna skupina v živi skupnosti z živalsko vrsto. Kot pravijo pripadniki ljudstva Wotjobaluk:"Življenje netopirja je človeško življenje." Ne vemo natančno, kako so domačini razumeli to povezavo: so verjeli v reinkarnacijo obeh spolov v obliki ustrezne živali ali v prijateljsko razmerje in bratstvo ali pa so jo nemara razumeli celo v skladu z miti, kjer imajo predniki živalska imena.

Prosta roka skoraj nujno pomeni tehnično dejavnost, ki je drugačna kot pri opicah, roka, ki je prosta med hojo in ki je povezana s kratkim obrazom brez napadalnih podočnikov, zahteva uporabo umetnih organov, kakršni so orodja. Pokončna drža, kratek obraz, roka, ki je prosta med hojo, in prenosna orodja, so res temeljni kriterji človečnosti. (Andre Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1988, str.27.)

Obešenje lobanje. Zaradi topografskega položaja je ta element najbolj opazen v funkcijskem dispozitivu...

Možgani, katerih glavna vloga je očitno usklajevanje, po funkcijski plati pa se kažejo kot "stanovalec" vsega telesnega dispozitiva. (Andre Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1988, str.27.)

Antropomorfizem je zares obrazec, ki je drugačen od obrazca opic, kaže pa ga zgolj družina antropov. Njegova temeljna značilnost je prilagoditev telesnega ogrodja hoji po dveh nogah. To prilagoditev kažejo posebna dispozicija stopala, na katerem so prsti postavljeni kot vzporedni žarki kakor pri hodečih vretenčarjih, podrobnosti v zgradbi narta in kosti spodnjega uda, zlasti pa prilagoditev medenice, ki v ravnovesju nosi vso težo trupa. Hrbtenica je ukrivljena v kompenzacijske krivulje, katerih rezultanta je navpičnica. Spodnji ud je prost, dlan sestavljajo enaki deli kakor pri opicah, po proporcih in možnostih pa se od opičje dlani pravzaprav precej oddaljuje. Glavna značilnost glave je, da v ravnovesju stoji na vrhu hrbtenice. (Andre Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1988, str.27.)

Antropi imajo tako kakor vsi primati kratko zobovje z drobilnimi kočniki in prebavno cev s preprostim želodcem in s srednje dolgim črevesjem, v kateri fermentacije, ki omogočajo asimiliranje celuloze, nimajo pomembne vloge. Najpreprostejši, temeljni okvir človeške ekonomije, je zvezan s tem prehrambenim dispozitivom za preživetje. (Andre Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1988, str.27.)

Anticipatorji pa niso predvideli tega, da ne more priti do nobene velike spremembe, ne da bi bila izgubljena roka ali zobovje in s tem pokončna drža. Brezzobo človeštvo, ki bi živelo leže in bi tisto, kar mu je ostalo od sprednjih udov, uporabljalo za pritiskanje na gumbe, ni povsem nepredstavljivo in nekateri futuristični romani so z vztrajnim mešanjem vseh mogočih obrazcev ustvarili "Marsovce" ali "Venerjane", ki se približujejo temu evolucijskemu idealu. Pa bi lahko trdili, da bi tedaj šlo še zmeraj za človeka? V paleontologiji ne manjka zgledov za to, da so vrste dosegle ravnovesno točko, ki se je nato izkazala za stalno. Nekatere so si, denimo morski psi, pridobile nekakšno nepremično stabilnost, druge pa so za zmeraj izginile. Človekove možnosti sodijo po vsem videzu v drugo kategorijo in ne glede na to, za katerega sesalca gre, ni nobenega razloga, da ne bi bila prognoza odločno pesimistična. Vendar pa se lahko potolažimo z mislijo, da je še naprej podvržen občemu toku spreminjanja vrst in da je zato do časa, ko bo izumrl, bržčas še nekaj deset tisočletij odloga; lahko tudi domnevamo, da bo namenoma uporabil genetične zakone in vsaj za določen čas ustavil potek svoje evolucije. Nikakor pa ne vidimo, od česa bi se lahko "osvobodil", ne da bi se hkrati spremenila vrsta.

Zadnja zares spektakularna epizoda v evoluciji antropov je, kakor smo videli, prefrontalno odpahnjenje. Zato je prav, da – tako kar smo storili pri drugih hominidih – pogledamo, kakšne posledice za delovanje možganov je utegnila imeti tako pomembna sprememba lobanjske zgradbe. Prostornina možganov se od najbolj razvitih paleoantropov naprej ni spremenila ( areoantropi: 600 – 1200 cm³ ; stari paleoantropi: 1200 – 1300 cm³; neandertalci: 1400 – 1600 cm³; neoantropi: 1400 – 1550 cm³), glavne preobrazbe pa so se zato morale dogajati tako, da so se spremenili proporci različnih delov možganov, ne pa tako, da se je možganom dodajala nova snov. (Andre Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1988, str.27.)

Korenine mita o opičjem človeku se izgubljajo v mraku, v 18. stoletju pa se je oprijel prav v trenutku, ko se je razblinila fantastična kohorta krempljastih in kosmatih demonov, divjih mož z volčjo glavo ali z ribjim telesom.

 (Andre Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1988, str.27.)

Za živi svet je značilno fizično in kemično izkoriščanje materije. Na dveh skrajnih koncih sta dva načina izkoriščanja, od katerih prvi tako rekoč uporablja materijo z neposrednim spopadom med izkoriščano in izkoriščevalsko molekulo, denimo pri virusih, drugi je nekako hierarhirizirano konsumiranje, ki izkorišča neživo snov prek verige živih bitij, tako, denimo, človek je govedo na koncu dolgega mimohoda zapovrstnih jedcev in pojedenih. Ta drugi način je sicer enak prvemu, saj se konča s soočenjem molekul v jedčevem telesu, vendar že dobro milijardo let nosi del živih bitij po poti iskanja zavestnega stika. (Andre Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1988, str.27.)

Približno sredi paleozoika, v silurju in devonu, se pojavijo prvi vretenčarji, ribe oklepnice, ki še nimajo čeljusti in ki v najstarejši in najbolj shematični obliki uporabljajo organizacijsko načelo vretenčarjev. Kakor pri današnjih ribah je njihovo telo že razdeljeno na dva dela, sprednjega tvori trden koščeni oklep, zadnjega pa členijo široke luske in se konča z repom. Opora gibalnega dela je vlaknasta vzdolžna os, hrbtna struna, vzdolž nje pa teče hrbtenjača, katere živčni izrastki urejajo krčenje mišičnih skupin, razvrščenih v dvobočna niza, ki tvorita boka živali, varuje pa ju prožen oklep iz lusk. Dispozitiv za premikanje je tukaj kar najbolj preprost in ga sestavljata dva mišična trakova, ki se izmenoma krčita in tako premikata repno krmilo.

Dinamična organizacija ribe se ni spreminjala, odkar so se v devonu pojavile prve ribe s čeljustmi. Premikajo se v glavnem z bočnimi gibi, ki jih povzroča v glavnem dejavnost antagonističnih mišic, ki se opirajo na hrbtenično os. Ta dispozitiv potiska naprej glavo, ki je z njim tesno zvezana, dopolnjujejo pa ga plavuti, ki so se že sredi paleozoika po številu in položaju ujemale s plavuti pri današnjih ribah.

Od bikov in konj iz Lascauxa do mezopotamskih znakov in grškega alfabeta so figurirani simboli prešli od mitograma k ideogramu, od ideograma k črki, materialna civilizacija pa se opira na simbole, v katerih postaja medsebojno učinkovanje emitiranih konceptov in njihovega obnavljanja čedalje tesnejše. (Andre Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1988, str.27.)